Točno ob 12:00 ali pa kakšno minute čez so se začeli pred
minibusom nabirat kovčki, takšni in drugačni. Obrazi polni nasmehov so v
pričakovanju čakali, da bodo končno lahko pomahali staršem v slovo in se podali
na doooolgoooo pot do Portugalske.
Nekaj časa je bilo še tih,o potem pa so se vokalni organi
začeli ogrevat. Pogovori so tekli o muziki, knjigah, šoli, fantih, filmih in
vsem možnem … Fantje so seveda urili svoje
prste na igralnih konzolah, ostali pa smo se priklopili na slušalke in
pobegnili od direndaja.=) Prvi postanek, kjer smo pretegnili svoje noge, da
jutri ne bodo preveč trde na prvem treningu, je bil še v Sloveniji. Potem pa
direktiva do Benetk. V vrsti sta z nami čakala dva bogato obložena Egipčana,
mogoče Indijca, in vsi smo radovedno pogledovali proti tehtnici, da bi videli
koliko stvari sta nakupila v Italiji. Na koncu smo si oddahnili, ker naši
kovčki niso presegali dovoljene teže, Monika je bila najbolj natančna. Zdaj je
bila pa na vrsti prava inšpekcija. Kako najlažje spravit vso elektroniko na
letalo? Ja očitno brez problema, se pa inšpektorji očitno najbolj zatikajo v
svinčnike in popolnoma neškodljivo robo. Medtem ko je meni uspelo spravit čez
pribor za striženje nohtov in Janu črpalke za inzulin, je Monika imela popolno
inšpekcijo nahrbtnika in ko smo že vsi mislili, da bomo o Portugalski le
sanjali, so jo spustili naprej. Najbolj absurdno pa je to, da je mogla potem
vse sama zložit nazaj.
Čakanje smo si krajšali s štetjem letal in opazovanjem
procesa priprave, igranjem igric na telefonu in sprehajanjem po terminalu. In
končno je prišel čas, ko smo se vkrcali na letalo. Večina se nas je zabavala
pri strašenju Monike, Kim in Brine, ki so prvič stopile na letalo in OFF WE GO.
Letenje nam je bilo tuje, saj so naša telesa vajena tekanja po gozdu, zdaj pa
smo se kar naenkrat znašli 12000 m nad tlemi. Želja po orientaciji je tako
postala samo še večja in komaj smo čakali, da spet pristanemo in smo en let
bližje našemu cilju. Spet smo morali biti iznajdljivi pri krajšanju časa in
domišljije nam ni manjkalo. Od taroka, igric, poslušanja muzike, računanja časa
potovanja, slikanja pokrajine in spanja so skoraj tri ure minile kot bi mignil.
Največja uganka nam je bila zakaj so nas tako razbili po letalu, vendar smo imeli
srečo, da ni bilo čisto polno in smo se lahko malo presedli. Najbolj smo bili
veseli malice, pa nas je njena vsebina rahlo razočarala in smo se šli blagovno
menjavo. Smo pa dobili Twix.:P
Zdaj pa sedimo v McDonaldsu, gledamo poročila o eksploziji
na Bostonskem maratonu in čakamo na let v Faro, ki je prestavljen za 15 minut,
kar po naših izračunih pomeni, da pridemo v hotel nekaj čez eno zjutraj.
Naslednji dan pa kot se za prvake spodobi že ob sedmih na trening. Edina
tolažba nam je to, da z nami čaka tudi italijanska izbrana vrsta.
Kaj pa zdaj dela naša druga polovica v hotelu? Verjetno že
spi v udobnih hotelskih sobah.
Tudi pisanje člankov je zelo utrujajoče.
Ni komentarjev:
Objavite komentar