Jokamo kot punčke

Pa smo jo dobili

"Jokam kot punčka. Bravo!" je napisal v sms Bubi, ko je videl rezultate. Jokanje pa se je začelo veliko prej, bolj natančno že včeraj zvečer.
Najprej so vsi jokali in stokali, ko so izvedeli, da bo danes spet 25 stopinj in da je proga po popolnoma odprtem terenu. Glede na to, da so nekateri štartali čisto zadaj, to ni bila nič kaj vesela novica, saj okrog 12h sonce najbolj nažiga. Potem smo se odpravili spat in solze so se posušile. Zjutraj pa so se spet prikazale, ko je bilo treba vstati že zelo zgodaj in se začeti pripravljati na zelo težko tekmo, ampak naši mladci tega takrat se niso vedeli.
Ko smo prispeli na kraj zločina, smo spet zaceli jokati, saj so imeli organizatorji popolnoma prav. Pokrajina, se najbolj podobna goriškim brdom, le da namesto trt in vinogradov po hribčkih raste nizko grmičevje z rumenimi cvetovi in zahrbtnimi trni, ki so se zabadali tekačem v noge in jih ovirali pri razvijanju optimalne hitrosti, se je razprostirala pred našimi očmi. No, ko smo preboleli ta šok, je vsak doživel lastnega na startu, ko so mu v roke porinili karto. Vsi, en za drugim, so povedali, da v tistem trenutku niso vedeli kaj bi sami s sabo. Karta rumene barve z zeleno šrafuro in hribčki, je bila pravi sok za nase mladince. Etape so bile zahrbtno narejene, velikokrat iz enega hribčka na drugega. Da pa je bila stvar se težja je sonce, kljub močnemu vetru, ki je dal občutek, da je kakšna stopnja manj, se zmeraj močno dehidriralo tekače in v cilj so prihajali vidno izmučeni in uničeni.
Potem so zaceli trenerji jokati ko so videli, da zmagovalni čas ne bo hiter in so sočustvovali s svojimi varovanci, ki so bili po večini več kot dobro uro na progi. Torej začelo se je napeto čakanje na cilju.
Odprt teren je omogočal, da smo iz cilja tekmovalce opazovali skoraj čez celotno progo. Videlo se jih je na najbolj oddaljenih hribčkih. Najbolj napeto pa je bilo pri zadnjih kontrolah, ki so bile postavljene le par sto metrov stran od cilja in so omogočale lep razgled na dogajanje na progi. Vendar vse ima svoje slabe lastnosti in tako so tudi te kontrole pripomogle k zmedenosti tekačev. Saj vsi vemo, da ko začne nekdo navijat za nas izklopimo možgane in vklopimo noge. Mnogo kateremu se je to tudi zgodilo in zmedeno je taval med kontrolami za gledalce in iskal tisto ta pravo.
Solzice so pritekle tudi vsakič, ko smo s celimi pljuči navijali za nase tekače v cilju in jih spodbujali do zadnje kontrole. Kakšna solzica se je potočila tudi za izgubljenim dobrim rezultatom. Brina in Jan sta z odličnimi časi pod uro konkurirala samemu vrhu, pa ju je od uvrstitve odrezala narobe perforirana kontrola.
Jokali so tudi tekmovalci v cilju, saj so imeli noge popraskane do krvi, polne majhnih trnov in zatekle od raznih alergijskih reakcij. Ja, ta tekma je bila res na vse ali nič. In to je samo se bolj trkalo na živčke, ko smo v cilju čakal na nase najboljše.
Vendar to so bile vse solze žalosti, bolečine, razočaranja in utrujenosti. Tekle pa so tudi solze sreče, veselja, navdušenja in evforije.
Prve solzice sreče so pritekle, ko je Monika pritekla v cilj in zasedla tretje mesto. Takrat smo prvič pomislili, da je to mogoče nas dan in da bomo osvojili prvo slovensko medaljo. Potem so po zvočniku naznanili, da sta Riccardo Scalet in Peter Tušar na prvi radijski kontroli druga in naša srca so kar obstala. Začelo se je budno spremljanje proge in poslušanje napovedovalcev za se več informacij. V tej napetosti smo skoraj zgrešili Manco, ko je prihajala v cilj in prav tako navdušila s četrtim mestom. Zdaj so bile nase oči na pecljih in so pridno oprezale po gričkih za slovenskim dresom. Fotoaparati so bili v pripravljenosti in prsti so počivali na sprožilcih.
Pa je prišel, dres zelene barve v daljavi je vsem vzel sapo. Je z njim Scalet? Ja z njim je bil Scalet, kar je pomenilo, da je Peter zelo visoko. Riccardo Scalet je namreč štartal dve minuti za Petrom, naj omenim se, da je Riccardo dve leti nazaj osvojil dve zlati medalji in letos na srednjih bronasto. Torej vsi smo se zavedali tega, da sta na odličnih pozicijah. In ko sta se bližala zadnji kontroli smo se drli na ves glas. Mi za Petra in Italijana za Riccarda. Potem pa smo držali sapo. Mu je uspelo? Kateri je?
Vse se je ustavilo, ko smo izvedeli, da je Peter tretji. In to so bile solzice sreče. Zdaj smo samo še čakali na razglasitev. Na odru smo imeli tri mladince - Moniko, Manco in Petra.
Ko so stali na odru so pritekle prave solzice sreče tudi trenerjem. Dve leti trdega dela in treningov sta se obrestovali. Slovenija končno ni samo ena izmed držav na teh prvenstvih, Slovenija je postala članica prvakov. Ob rob smo se postavili Švedom, Francozom, Angležem, Poljakom, Avstrijcem in se marsikomu.
Sanje so se uresničile in končno imamo v lasti medaljo z velikega tekmovanja. Prav tako ne smemo pozabiti na Manco in Moniko, ki jima ni veliko manjkalo do tretje stopničke. Prav prisrčno je bilo gledati Manco v družbi Švedinj. In da so vsi vedeli, da so to naši prvaki, smo se najbolj drli v publiki. Porabili smo se zadnje atome moči, ki so nam ostali od celega dneva in dali jasno vedeti vsem okoli nas, da nismo kar tako in da podpiramo svoje prvake.
Po končani podelitvi smo zmedeno postavali pod odrom, saj se nismo se povsem zavedali, kaj se je ravnokar zgodilo. Manca, Peter in Monika so se smejali do ušes in pogledovali eden k drugemu, češ "Uspelo nam je. Bili smo na odru.". Verjetno se jim bo vse skupaj zdelo realno šele zvečer ali pa mogoče jutri, ko bodo celotno stvar prespali.
Ne smemo pa pozabiti tudi na ostale, ki so se odlično odrezali. Zaradi počasnih zmagovalnih časov so imeli naši mladinci veliko možnosti za dobre uvrstitve in to so pridno izkoristili. Presenetila je Kim z 8. mestom, Nuša je bila 10., deležni pa smo bili kar nekaj uvrstitev med prvo polovico. Tako je letošnja generacija mladih orientacistov postavila visoko stopničko za naslednje.
Torej jutri se na friendship relay podajamo sproščeni in dobre volje. Svoje cilje smo dosegli. Slovenijo smo postavili v sam vrh.

Zadovoljni obrazi