Jokamo kot punčke

Pa smo jo dobili

"Jokam kot punčka. Bravo!" je napisal v sms Bubi, ko je videl rezultate. Jokanje pa se je začelo veliko prej, bolj natančno že včeraj zvečer.
Najprej so vsi jokali in stokali, ko so izvedeli, da bo danes spet 25 stopinj in da je proga po popolnoma odprtem terenu. Glede na to, da so nekateri štartali čisto zadaj, to ni bila nič kaj vesela novica, saj okrog 12h sonce najbolj nažiga. Potem smo se odpravili spat in solze so se posušile. Zjutraj pa so se spet prikazale, ko je bilo treba vstati že zelo zgodaj in se začeti pripravljati na zelo težko tekmo, ampak naši mladci tega takrat se niso vedeli.
Ko smo prispeli na kraj zločina, smo spet zaceli jokati, saj so imeli organizatorji popolnoma prav. Pokrajina, se najbolj podobna goriškim brdom, le da namesto trt in vinogradov po hribčkih raste nizko grmičevje z rumenimi cvetovi in zahrbtnimi trni, ki so se zabadali tekačem v noge in jih ovirali pri razvijanju optimalne hitrosti, se je razprostirala pred našimi očmi. No, ko smo preboleli ta šok, je vsak doživel lastnega na startu, ko so mu v roke porinili karto. Vsi, en za drugim, so povedali, da v tistem trenutku niso vedeli kaj bi sami s sabo. Karta rumene barve z zeleno šrafuro in hribčki, je bila pravi sok za nase mladince. Etape so bile zahrbtno narejene, velikokrat iz enega hribčka na drugega. Da pa je bila stvar se težja je sonce, kljub močnemu vetru, ki je dal občutek, da je kakšna stopnja manj, se zmeraj močno dehidriralo tekače in v cilj so prihajali vidno izmučeni in uničeni.
Potem so zaceli trenerji jokati ko so videli, da zmagovalni čas ne bo hiter in so sočustvovali s svojimi varovanci, ki so bili po večini več kot dobro uro na progi. Torej začelo se je napeto čakanje na cilju.
Odprt teren je omogočal, da smo iz cilja tekmovalce opazovali skoraj čez celotno progo. Videlo se jih je na najbolj oddaljenih hribčkih. Najbolj napeto pa je bilo pri zadnjih kontrolah, ki so bile postavljene le par sto metrov stran od cilja in so omogočale lep razgled na dogajanje na progi. Vendar vse ima svoje slabe lastnosti in tako so tudi te kontrole pripomogle k zmedenosti tekačev. Saj vsi vemo, da ko začne nekdo navijat za nas izklopimo možgane in vklopimo noge. Mnogo kateremu se je to tudi zgodilo in zmedeno je taval med kontrolami za gledalce in iskal tisto ta pravo.
Solzice so pritekle tudi vsakič, ko smo s celimi pljuči navijali za nase tekače v cilju in jih spodbujali do zadnje kontrole. Kakšna solzica se je potočila tudi za izgubljenim dobrim rezultatom. Brina in Jan sta z odličnimi časi pod uro konkurirala samemu vrhu, pa ju je od uvrstitve odrezala narobe perforirana kontrola.
Jokali so tudi tekmovalci v cilju, saj so imeli noge popraskane do krvi, polne majhnih trnov in zatekle od raznih alergijskih reakcij. Ja, ta tekma je bila res na vse ali nič. In to je samo se bolj trkalo na živčke, ko smo v cilju čakal na nase najboljše.
Vendar to so bile vse solze žalosti, bolečine, razočaranja in utrujenosti. Tekle pa so tudi solze sreče, veselja, navdušenja in evforije.
Prve solzice sreče so pritekle, ko je Monika pritekla v cilj in zasedla tretje mesto. Takrat smo prvič pomislili, da je to mogoče nas dan in da bomo osvojili prvo slovensko medaljo. Potem so po zvočniku naznanili, da sta Riccardo Scalet in Peter Tušar na prvi radijski kontroli druga in naša srca so kar obstala. Začelo se je budno spremljanje proge in poslušanje napovedovalcev za se več informacij. V tej napetosti smo skoraj zgrešili Manco, ko je prihajala v cilj in prav tako navdušila s četrtim mestom. Zdaj so bile nase oči na pecljih in so pridno oprezale po gričkih za slovenskim dresom. Fotoaparati so bili v pripravljenosti in prsti so počivali na sprožilcih.
Pa je prišel, dres zelene barve v daljavi je vsem vzel sapo. Je z njim Scalet? Ja z njim je bil Scalet, kar je pomenilo, da je Peter zelo visoko. Riccardo Scalet je namreč štartal dve minuti za Petrom, naj omenim se, da je Riccardo dve leti nazaj osvojil dve zlati medalji in letos na srednjih bronasto. Torej vsi smo se zavedali tega, da sta na odličnih pozicijah. In ko sta se bližala zadnji kontroli smo se drli na ves glas. Mi za Petra in Italijana za Riccarda. Potem pa smo držali sapo. Mu je uspelo? Kateri je?
Vse se je ustavilo, ko smo izvedeli, da je Peter tretji. In to so bile solzice sreče. Zdaj smo samo še čakali na razglasitev. Na odru smo imeli tri mladince - Moniko, Manco in Petra.
Ko so stali na odru so pritekle prave solzice sreče tudi trenerjem. Dve leti trdega dela in treningov sta se obrestovali. Slovenija končno ni samo ena izmed držav na teh prvenstvih, Slovenija je postala članica prvakov. Ob rob smo se postavili Švedom, Francozom, Angležem, Poljakom, Avstrijcem in se marsikomu.
Sanje so se uresničile in končno imamo v lasti medaljo z velikega tekmovanja. Prav tako ne smemo pozabiti na Manco in Moniko, ki jima ni veliko manjkalo do tretje stopničke. Prav prisrčno je bilo gledati Manco v družbi Švedinj. In da so vsi vedeli, da so to naši prvaki, smo se najbolj drli v publiki. Porabili smo se zadnje atome moči, ki so nam ostali od celega dneva in dali jasno vedeti vsem okoli nas, da nismo kar tako in da podpiramo svoje prvake.
Po končani podelitvi smo zmedeno postavali pod odrom, saj se nismo se povsem zavedali, kaj se je ravnokar zgodilo. Manca, Peter in Monika so se smejali do ušes in pogledovali eden k drugemu, češ "Uspelo nam je. Bili smo na odru.". Verjetno se jim bo vse skupaj zdelo realno šele zvečer ali pa mogoče jutri, ko bodo celotno stvar prespali.
Ne smemo pa pozabiti tudi na ostale, ki so se odlično odrezali. Zaradi počasnih zmagovalnih časov so imeli naši mladinci veliko možnosti za dobre uvrstitve in to so pridno izkoristili. Presenetila je Kim z 8. mestom, Nuša je bila 10., deležni pa smo bili kar nekaj uvrstitev med prvo polovico. Tako je letošnja generacija mladih orientacistov postavila visoko stopničko za naslednje.
Torej jutri se na friendship relay podajamo sproščeni in dobre volje. Svoje cilje smo dosegli. Slovenijo smo postavili v sam vrh.

Zadovoljni obrazi

Otvoritev

Lepi kot vedno

Pred odhodom na parado smo se še poslikali v vseh sponzorskih majčkah in poskrbeli, da bodo naši sponzorji zadovoljni.
Avtobusi so zamujali. Ljudem je postajalo dolgčas in tako se je začelo tekmovanje, kdo bo glasnejši. Začeli so Portugalci s svojimi vuvuzelami, pridružili so se jim Francozi s skakanjem in pačenjem, slovenski tabor pa je svoje moči šparal za kasneje. Vendar se je počasi nabirao tudi v nas to poželenje, da pokažemo kdo smo in preglasimo nadute Portugalce in Francoze. Pa so nas prehiteli avtobusi in nas odpeljali na kraj zločina.
Najprej so nas odpeljali na trg, kjer smo dobili svojo nosilko napisa SLOVENIA, ki je celemu mestu kazal kdo smo. Zraven nas so bili Novozelandci in Nejc je dobil svoje prve oboževalke. Izmenjali smo nekaj slik, nato pa so se oglasili bobni in oznanili, da se parada začenja. Sprehodili smo se po ulicah, na katere so ljudje gledali z balkonov, streh, pločnikov in restavracij. Bili smo pod budnim očesom kamer in fotoaparatov. Ker pa pozornost ljubimo, so se naše glasilke kmalu prebudile in po celem mestu so odmevali naši glasovi. Pridružili so se nam Novozelandci, za nami Španci, občasno pa tudi kakšen domačin. Podcenili smo dolžino parade in tako so naše glasilke hudo trpele, do konca jim je ostalo le še malo energije. Upajmo, da bomo jutri lahko navijali v cilju.
Parada nas je popeljala do mestnega stadiona, kjer so se Peter, Veronika, Manca, Blaž in Denis ločili od nas, saj smo jih izbrali za predstavnike države, ostali pa smo se posedli na stadion. In tako se je začelo.

Najprej uvodna pesem, neka portugalska. Sledili so govori župana in tega in onega predsednika in predstavnika, ki pa so bili bistveno krajši kot po navadi. Nato je prikotalkal fant v belih pajkicah in v roki nosil portugalsko zastavo, slišali smo himno in že so na stadion prikorakali predstavniki posameznih držav. Spet smo se drli kot zmešani, ko so predstavili Slovenijo. Deležni smo bili tudi prisege o fairplayu v angleške, francoskem in nemškem jeziku, ki so jo prebrali trije tekmovalci. Dvignili smo tudi zastavo IFS in začel se je umetniški del otvoritve. Na začetku se je zdelo, da znajo Portugalci samo plesati balet in se it ritmično gimnastiko, vendar so najboljše očitno prihranili za konec. Po tem, ko smo videli štirikrat balet in dvakrat gimnastiko, sta se na oder najprej primajala dva akrobata, ki sta pokazala kar nekaj izjemnih stvari (stojo na eni roki na glavi). Za njima so prišli majhni otroci, ki so zaplesali nekaj folklore, za grand finale pa akrobatska skupina, ki je navdušila s piramidami in dvojnimi saltami. Hitro smo odploskali, ker se nam je mudilo it spat in nabirat novih moči za jutri. Pa se organizatorjem to ni zdelo pomembno in so nas še dobrih deset minut pustili čakat na avtobuse.

Zdaj pa že vsi pridno spijo in nabirajo sveže moči za jutrišnje srednje proge, ki se odvijajo kar v bližnjem gozdu. Prvi štart je ob 9:30 po naše, po vaše pa eno uro naprej.

Slikice pridejo naknadno, saj naši najbolj zagreti fotografi že pridno sanjajo.

Kulturni dan in dan narodov

Pogled s trdnjave

Spet so nas organizatorji pustili čakati na odhod avtobusov in tako smo mislili, da sploh ne bomo nikamor šli. Pa nas je šofer vseeno zapeljal do mesta Tariva, kjer smo si ogledali neko trdnjavo z vrtičkom, nato pa se prosto po prešernu podali po mestu in iskali senčko, sladoled in kakršnokoli vrsto ohladitve. Samo mesto ni bilo noben presežek, zaradi same vročine pa je bil sam izlet komaj da znosen. Naš stalni vodič se je, kljub stalnemu nadzoru Andraža, izkazal z znanjem orientacije, ko nas je popeljal do trdnjave. Tam smo se tudi slikali z Novozelandci. Aleš P. je stalno težil s fotografiranjem, tako smo se slikali vsaj petkrat na tistem žgočem soncu. Punce iz Idrije pa so odposlale svoje kartice domov, za katere smo kasneje po podrobni preiskavi pisave ugotovila, da jih je vse napisala Nuša. Le zakaj?

Vrnitev smo vsi komaj čakali, že samo zato, da bi se lahko usedli v klimatiziran avtobus.

Poljakinje občudujejo našega Peterčka

Po kosilu so se začele temeljite priprave na predstavitev Slovenije. Na kup smo nabrali vso možno hrano, ki nam jo je uspelo prešvercati čez letališča, odpeljali smo celo en kufer vina. Pozabili pa smo na najpomembnejše – nože. Tako sta Leon in Robert skočila v trgovino, vendar ju voznik ni hotel počakati, zato so ju organizatorji pripeljali za nami. Odpeljali so nas nekam bogu za ritjo, pa nam je Aleš F. pojasnil, da je bila tukaj zjutraj odprava vodilnih trenerjev. Za tako majhen kraj so imeli kar nobel športno dvorano, v katero so nas namestili. Hitro smo pripravili in razstavili vse kar smo prinesli s sabo, saj je bila gužva okrog naše mize vedno večja in večja. Medtem ko so nekateri pridno delali sendviče s pršutom, rezali potico in natakali vino, smo drugi delali kroge po ostalih mizah, se basali s slaščicami in dobrotami drugih držav, zamenjali kakšno orientacijsko karto, posneli kakšno skupinsko fotografijo, predvsem pa spremljali posamezne predstavitve narodov na odru. Bili smo deležni od harlem šejka Avstrijcev in Belgijcev do raznih narodnih plesov. Najbolj pa so navdušili Mozambičani s precej dolgim nastopom.

Španci

 Ljudje so bili navdušeno že samo zato, ker so bili na odru štirje majhni črnčki, katerih nismo vajeni. Predstavili so se z domorodskim plesom in petjem ter popolnoma osupnili publiko. Prav tako smo nestrpno pričakovali nastop Novozelandcev, saj smo prejšnjega z Italije ohranili v dobrem spominu. Nastop je bil seveda enak, vendar so bili fantje letos malo manj nabiti z mišicami, zato so bila dekleta rahlo razočarana. Španci so se predstavili s kratko uprizoritvijo Don Kihota, katerega Škoti ne poznajo. Slovenija pa se je tako kot vedno predstavila s plesanjem polke, letos na Ti moja rožica, zraven pa so potegnili tudi publiko in tako naredili pravi žur. Obiskal nas je tudi kamerman na stojnici in Nuša je podala prav fletno izjavo in odlično predstavili naše nacionalne jedi. Okrog nas pa so se stalno smukali tu Švedi, saj so na vsak način hoteli spoznati koga, ki živi v Ajdovščini, namreč prejšnji mesec so tam imeli priprave. Pa smo jih morali razočarati in jim povedati, da se je Nina nekje v dvorani izgubila. Po koncu predstavitev se je začel še photobombing in skupisnko plesanje harlem šejka in gangnam styla. Nekateri pa smo nemočno obsedeli na tleh in samo še čakali na konec. Na koncu se je z nami hotel slikati še naš stalni vodič, ki je bolj redkobesedne sorte, morda zato, ker ne zna angleško. pa smo mu ustregli, čeprav so se zraven uštulili še neki Avstrijci. Končno so nam rekli, da moramo pospraviti za sabo in čim prej oditi, saj se šoferji avtobusov že pošteno kuhajo v njhi. Pa smo jim naredili uslugo in hitro odnesli svoje pete.

Slovenska polka

Zdaj smo imeli še sestanek za jutri. Dolge proge bodo kar velik zalogaj za naše mladince. Teren jim sicer leži, ker je podoben cerkljanskemu, vendar bo vročina terjala svoje. Proge imajo od 250 do 450 višine, dolge pa so od 4 do 6 km. Na odprtem terenu se bo kar žgalo, so rekli trenerji, vendar so razmere za vse iste, tako da se nimajo kaj pritoževat. Je pa res, da bo za tiste, ki štartajo ob 12h že kar hudo.  Zdaj vsi že pridno počivajo in nabirajo moči za jutri, na delu so tudi živčki, ki pa jih probamo ostali nekako umirit. Nejc in Aleš F. sta za uvrstitev na stopničke in med prvih šest ponudila zelo mikavne nagrade, tako da so mladinci še malo bolj motivirani.

Vsem en lep večer in lahko noč, pa držite pesti jutri od 10h (po vaše 11h) naprej. 

Sreda zvečer

Po tekmi smo se vsi čim prej poskrili v hotel, saj je bila vročina neznosna. Prišlo je tudi do manjših napak v informacijah in zaradi tega je Monika pozabila iti na podelitev medalj in diplom. Zdaj upamo na še kakšno uvrstitev med prvih šest, da jo bomo lahko tudi fotografsko dokumentirali. Večer smo preživeli večinoma vsak po svoje. Medtem, ko smo se mladci sprehajali po večernem mestu in plaži so Nejc, Blaž, Aleš F. in Aleš P. napisali vse potrebne mejle v Slovenijo in o naših uspehih obvestili tudi gospoda predsednika Boruta Pahorja. Danes se že cel dan pobirajo stave o tem, ali nam bo sploh odgovoril. Najvišji vložek je ena portugalska čokolada. Le kdo jo bo dobil? 

So se treningi obrestovali?

Zjutraj smo vstali, eni malo prej, eni malo kasneje, pojedli zajtrk, počakali trenerje in se odpravili proti startu. Ta je bil le dobrih pet minut hoje od hotela. Karantena je bila v avtokampu zraven hotela in zasedli smo prvi senčko, ki smo jo opazili, da ne bi fasali sončarice. Začelo se je neumorno čakanje na start, ki so ga nekateri imeli že prvi, drugi pa cisto zadnji. Vsi smo pa morali biti tam ob 9:45, če smo hoteli sploh iti na progo. Čas so si mladinci krajšali z Leonovimi forami, s slikanjem s Kitajci, malo pa so se tudi ogrevali. Živčki so bili na 100%, saj so nekateri na tako velikem tekmovanju prvič, spet drugi pa imajo velika pričakovanja, katera so na koncu večinoma tudi uresničili.

China girls want to take picture with you

Proge niso bile lahke, kar so povedali mladinci sami, izkusili pa smo jih tudi ostali  na lastni kozi. Med prvih deset se je letos prišlo z zmernim tempom in z nič napakami. Tekmovalci so se morali adaptirati na popolnoma drugačen in nov teren. Vajeni smo lepih in preglednih gozdov, ki pa jih danes ni bilo. Teren, ki so ga izbrali organizatorji je bil nekaj cisto novega. Gozd je bil prepreden z grmički, visokimi približno moje višine, ki pa so omejevali vidljivost in gibanje. Doma smo vajeni v bližini kontrole pogledati malo naokrog in že jo zagledamo, tukaj pa temu ni bilo tako. Grmičevje je kontrole zelo dobro skrivalo in če nisi prišel točno na njo, si tekel mimo. Prav tako nismo vajeni teka po pesku, ki zahteva ogromno moči in kondicije. Da pa to se ni vse so v gozdu bile tudi kače, ki so našim tekačem nagnale strah v kosti. Bilo je tudi zelo vroče, nekateri so štartali šele ob dvanajstih in tako tekli po največji vročini, kar je sigurno terjalo svoje, so pa zato imeli narejeno kakšno špuro več do KT-ja. Zadnje moči je tekmovalcem pobral finiš, ki je bil po plazi in drobnem pesku, ki nikakor ni omogočal dobrega oprijema.

Ne glede na vse pa so naši mladinci nalogo odlično opravili. Monika je v kategoriji W2 School dosegla 4. mesto, tretje ji je ušlo za 1:30 minute. Brina, Nina in Peter so se uvrstili med prvih deset v svojih kategorijah, Manca (13)., Marjeta (16), Gašper R. (13.)  in Katjuša (18), pa so se uvrstile med prvih dvajset. Ostali so naredili kakšno napako preveč in tako ostali brez dobrega rezultata, vendar to ni tako hudo. Zadnjega mesta nismo osvojili, kar je pohvalno.
Očitno so se treningi azimutov in teka obrestovali, naši mladinci so izrabili vse svoje znanje, ki so ga pridobili v zadnjem letu in se tako odlično postavili ob rob svetovni konkurenci. Švedi pa nam se zmeraj povzročajo preglavice, tako v gozdu kot na stopničkah.

Jutri nas čaka kulturni dan, le kam nas bodo odpeljali? Potem pa psihično pripravljanje na dolge proge, ki bodo potekale se po bolj odprtem terenu kot danes.

Tek do prve kontrole (Manca)

Stvari so postale resne =)

sončni vzhod

Po kratkem, a sladkem spancu, nas je prebudilo portugalsko sonce. Nekateri smo zajtrk prespali in se na prvi trening podali s praznim želodčkom, ostali pa so imeli probleme, saj je bil zajtrk baje preveč dober, da ne bi poskusili vsega, kar je bilo na mizi.

Prvi model event je bil le dobrih deset minut peš od hotela. Poiskali smo še edino prosto senco, se hitro preobuli, napeli ušesa še za zadnja navodila Nejca in se hitro podali v 'gozd'. Kmalu smo ugotovili, da bomo pesek nosili v čevljih še kar lep čas po Portugalski. To kar je pri nas zemlja je tukaj pesek in to kar je pri nas trnje, so tukaj srednje veliki grmički, prepleteni med sabo, s tako malo prostora vmes, da bi se še bobi palčkam bilo težko prebiti čez. Kakšna beseda je tudi nanesla na to, kako Švedi hitro tečejo, pa kakšne seksi ritke imajo Portugalci, kok fajn drese majo Novozelandci itd. Pa nam je ratalo, na koncu vtisi sploh niso bili tako slabi. Konec koncev imajo vsi enake probleme.

Pot nas je odnesla naprej na model event dolgih prog, ki bodo na sporedu v petek zgodaj zjutraj. Avtobus nas je odpeljal nekam, kake dobre pol ure daleč stran. Pustili so nas v gozdičku polnem sence, nato pa smo se morali, kjlub upiranju podati na žgoče sonce, ki je ob 11h že kar solidno pripekalo. Medtem ko so se ostali podili po napol zaraščenih jasicah, polnih hribčkov in dolinic, sem se sama sprehodila do zadnje točke na karti. Tam sem postavila zasedo in naše nadobudneže čakala, da jih ujamem na slikco. Nekaj se jih je vseeno izmuznilo, vendar so zato ostali toliko lepši.=P

malo poziranja

Trening je bil v redu, kaj bo pa jutri na tekmi, bomo pa videli, je rekla Manca. Ostalim je bil teren dolgih prog bolj všeč od srednjih, vendar se bo kljub temu treba prebiti čez oba.

Prosti čas smo preživeli vsak po svoje. Eni so pripravljali točko za dan narodov, drugi smo se sprehajali po mestu, tretji pa so preizkusili svoje čute za mraz v morju. Pravijo, da je prav prijetno. 

Atlantska obala je očitno drugačna od Jadranske, polna školjk in visokih valov. Prav sigurno bomo vsak dan vsaj nekaj  časa preživeli na njej.

Zdaj pa še zadnje priprave pred uradnim obhodom mesta in psihično pripravljanje na dolge govore vseh pomembnih.

Portugal here we come

Točno ob 12:00 ali pa kakšno minute čez so se začeli pred minibusom nabirat kovčki, takšni in drugačni. Obrazi polni nasmehov so v pričakovanju čakali, da bodo končno lahko pomahali staršem v slovo in se podali na doooolgoooo pot do Portugalske.

Nekaj časa je bilo še tih,o potem pa so se vokalni organi začeli ogrevat. Pogovori so tekli o muziki, knjigah, šoli, fantih, filmih in vsem možnem … Fantje so seveda urili svoje  prste na igralnih konzolah, ostali pa smo se priklopili na slušalke in pobegnili od direndaja.=) Prvi postanek, kjer smo pretegnili svoje noge, da jutri ne bodo preveč trde na prvem treningu, je bil še v Sloveniji. Potem pa direktiva do Benetk. V vrsti sta z nami čakala dva bogato obložena Egipčana, mogoče Indijca, in vsi smo radovedno pogledovali proti tehtnici, da bi videli koliko stvari sta nakupila v Italiji. Na koncu smo si oddahnili, ker naši kovčki niso presegali dovoljene teže, Monika je bila najbolj natančna. Zdaj je bila pa na vrsti prava inšpekcija. Kako najlažje spravit vso elektroniko na letalo? Ja očitno brez problema, se pa inšpektorji očitno najbolj zatikajo v svinčnike in popolnoma neškodljivo robo. Medtem ko je meni uspelo spravit čez pribor za striženje nohtov in Janu črpalke za inzulin, je Monika imela popolno inšpekcijo nahrbtnika in ko smo že vsi mislili, da bomo o Portugalski le sanjali, so jo spustili naprej. Najbolj absurdno pa je to, da je mogla potem vse sama zložit nazaj.

Čakanje smo si krajšali s štetjem letal in opazovanjem procesa priprave, igranjem igric na telefonu in sprehajanjem po terminalu. In končno je prišel čas, ko smo se vkrcali na letalo. Večina se nas je zabavala pri strašenju Monike, Kim in Brine, ki so prvič stopile na letalo in OFF WE GO. Letenje nam je bilo tuje, saj so naša telesa vajena tekanja po gozdu, zdaj pa smo se kar naenkrat znašli 12000 m nad tlemi. Želja po orientaciji je tako postala samo še večja in komaj smo čakali, da spet pristanemo in smo en let bližje našemu cilju. Spet smo morali biti iznajdljivi pri krajšanju časa in domišljije nam ni manjkalo. Od taroka, igric, poslušanja muzike, računanja časa potovanja, slikanja pokrajine in spanja so skoraj tri ure minile kot bi mignil.

 Največja uganka nam je bila zakaj so nas tako razbili po letalu, vendar smo imeli srečo, da ni bilo čisto polno in smo se lahko malo presedli. Najbolj smo bili veseli malice, pa nas je njena vsebina rahlo razočarala in smo se šli blagovno menjavo. Smo pa dobili Twix.:P

Zdaj pa sedimo v McDonaldsu, gledamo poročila o eksploziji na Bostonskem maratonu in čakamo na let v Faro, ki je prestavljen za 15 minut, kar po naših izračunih pomeni, da pridemo v hotel nekaj čez eno zjutraj. Naslednji dan pa kot se za prvake spodobi že ob sedmih na trening. Edina tolažba nam je to, da z nami čaka tudi italijanska izbrana vrsta.

Kaj pa zdaj dela naša druga polovica v hotelu? Verjetno že spi v udobnih hotelskih sobah.

Tudi pisanje člankov je zelo utrujajoče.

Pa se še kaj slišimo.